Po napornem delovnem dnevu pridemo domov, kjer nas pričaka pravo pravcato razdejanje. Raztrgana prevleka na kavču, zgrizeno pohištvo, lužica na tleh, sosedi pa se pritožujejo nad nenehnim zavijanjem in lajanjem… nam je to znano? Če smo odgovorili z da, potem je velika verjetnost, da ima naš kosmatinec ločitveno tesnobo.
Psi so socialna bitja, ki se najboljše počutijo v družbi svojega krdela. To krdelo pa dandanes po večini ni več sestavljeno iz njihovih pasjih sorodnikov ali vrstnikov, marveč iz njegove človeške družine. Vendar pa nam življenje narekuje, da moramo kdaj pa kdaj našega kosmatinca pustiti čisto samega – bodisi med službenim časom, ko gremo v trgovino, na koncert, v gledališče, … Redko kdo ima lahko 24 ur na dan svojega psa ob sebi.
Navajanje na samoto moramo pričeti takoj, ko k nam pride pes, pa naj bo mladiček ali odrasel pes. Sprva po nekaj minut, nato pa čas samote podaljšujemo. Pri tem nam je v veliko pomoč kovinski boks na katerega psa postopoma in z veliko pozitivne spodbude privajamo.
Od začetka je normalno, da kuža v teh začetnih dneh nekoliko zajavka, je nemiren ali nam strga kakšen copat, če pa se to stopnjuje, namesto da bi se počasi izboljševalo, pa smo postavljeni pred resen problem, ki ga je potrebno kar najhitreje rešiti!
Kaj je ločitvena tesnoba in kaj jo povzroča?
Ločitvena tesnoba je za lastnika izjemno trdovraten problem, ki se kaže v pasji nemirnosti (tesnobi), ko je sam doma.
Znaki ločitvene tesnobe so:
- Lajanje, zavijanje, cviljenje
- Uriniranje
- Uničevanje
- Slinjenje, hitro dihanje
- Poskusi pobega
- Nenehno postopanje gor in dol
Ko se vrnemo domov, nas je pes nenormalno vesel, skoraj histeričen, nas pa doma pričakajo neljube posledice njegove samote.
Ločitvena tesnoba je kompleksen pojav, ki ima lahko mnogo različnih vzrokov. Najpogostejši vzrok pri mladih psih je nezadosten trening, lahko pa se pojavi zaradi pretirane navezanosti na vodnika, sprememb v življenjskem okolju ali krdelu (družini), sprememba rutine oz. urnika, posvojitev, izguba družinskega člana, genetika ali pa preprosto dolgčas!
Kako se spopasti z ločitveno tesnobo?
Reševanje ločitvene tesnobe je lahko zelo težavno, zato je posvet s strokovnjakom zelo priporočljiv.
Sami pa lahko poskusimo tako:
- Pred odhodom ga utrudimo: Rek »Utrujen pes je priden pes« velja tudi v tem primeru. Psa pred našim odhodom kar se da utrudimo – dolg sprehod, tek, igra z žogico ali frizbijem, iskanje z nosom, učenje trikcev, … Vsaka malenkost pomaga! Utrujen pes bo tako bolj verjetno med našo odsotnostjo mirno počival in spal.
- Pustimo mu napolnjen Kong: Naš odhod bo pes videl v bolj pozitivni luči, če mu med odsotnostjo ponudimo s pašteto napolnjen Kong ali kakšno drugo interaktivno igračo. Pazimo le, da je varna (kosti ali sušeni priboljški zato niso najbolj priporočljivi)!
- Spremenimo obnašanje ob odhodu: Vsak od nas ima majhno rutino ob odhodu od doma. Oblečemo plašč, pograbimo ključe, se obujemo, … Za nemirnega psa je to jasen pokazatelj, da ga bosmo 'zapustili', kar mu sproži občutke tesnobe. Rutino ob odhodu zato spremenimo, jo skrajšamo, posamezne korake pa vadimo tudi, ko sploh nimamo namena oditi od doma! Oblečemo plašč in se usedemo pred televizijo. Pograbimo ključe in skuhamo kosilo. Tako pes ugotovi, da ta dejanja ne pomenijo nujno vašega odhoda.
- Ne poslavljamo se in psa ne pozdravljamo: Ko odidemo od doma to storimo brez čustev. Nič poslavljanja, objemanja in obljubljanja hitre vrnitve! Tudi ko se vrnemo, ostanemo brez čustev in histerično veselje psa ignoriramo. Pozdravimo ga šele, ko se umiri in s tem potrdimo željeno vedenje!
- Pripravimo prostor: Psu pripravimo udoben kotiček, v katerem se bo med našo odsotnostjo počutil varnega – naj bo to kovinski boks ali ležišče. Priložimo lahko kos našega oblačila, ki ima naš vonj, pustimo prižgan radio in zagrnemo zavese.
- Kupimo naravne pripomočke za pomiritev: V pomoč so nam lahko razni naravni pripomočki za pomiritev na osnovi eteričnih olj ali feromonov, katere lahko dobimo v prosti prodaji.
Če je ločitvena tesnoba zares huda in psu sami ne moremo pomagati, je najboljše, da poiščemo strokovno pomoč veterinarja in pasjega behaviorista.
Andreja Fegeš