Primerjava miselnih procesov, ki potekajo v živalskih in človeških možganih, je vse od trenutka, ko so se z njo prvič začeli znanstveno ukvarjati, presenetila znanstvenike po vsem svetu.
Že v trinajstem stoletju so postavili teorijo, da se ljudje in živali razlikujejo bolj kvantitativno (po stopnji izraženosti njihovih umskih sposobnosti) kot pa kvalitativno (po naravi umskih procesov). Ta izjava je našla veliko privržencev, prav tako pa tudi nekaj nasprotnikov.
Različne vrste inteligenceNesporno je, da tudi psi posedujejo specifične intelektualne sposobnosti, torej neke vrste raznovrstno inteligenco (nabor primarnih umskih sposobnosti). Ta zajema na primer: prostorsko inteligenco, ki omogoča psom, da si zapomnijo, kako je organiziran zunanji svet, kje so pustili najljubšo igračo, kje je njihovo ležišče, itd; telesno–kinestetično inteligenco, ki omogoča psom koordinacijo telesnih gibov, da se lahko naučijo preskakovati višinske ovire, loviti ravnotežje in veščine agilityja; pa tudi intrapersonalno inteligenco, ki omogoča psu, da zna presoditi kaj zmore in česa ne, pri čemer mora uporabljati svoje zavestno mišljenje in morda celo predvidevanje (ko pes ocenjuje oviro, mora presoditi tudi svoje sposobnosti – ali jo bo lahko preskočil ali jo bo raje kar obšel). To vrsto inteligence uporablja tudi pri medsebojni komunikaciji z drugimi psi in spoštovanju hierarhičnih pravil krdela. Intrapersonalna oziroma avtorefleksivna inteligenca je torej osnova za sporazumevanje - tudi s človekom (pes vedno reagira na enak način, s katerim nam kaj sporoča: maha z repom, proseče gleda, nakazuje s tačko kadar nas prosi za priboljšek ali igro).
ZavestNaslednja pasja sposobnost, ki je sorodna človeški, je zavest. Zavest omogoča prilagajanje drugim predstavnikom svoje vrste, razumevanje in predvidevanje njihovega obnašanja, prepoznavanje njihovih reakcij in prilagajanja pravilom v krdelu.
Pes se torej zaveda določenih umskih procesov, ki pripeljejo do točno določenega ravnanja. Na podlagi samopoznavanja lahko torej »bere misli« drugih članov krdela.
Nekatere razsežnosti pasje inteligence so torej povsem očitne, za razliko od tistih, katerim je mogoče oporekati in so še vedno predmet znanstvenih razprav. Med spornimi lahko omenimo npr. glasbeno inteligenco (odzivanje psov na harmonije in disonance) – saj poznate zgodbe o pojočih psih – ali pa logično-matematično inteligenco – res je, da psi ne znajo računati, vendar pa so sposobni reševati določene matematične probleme. Za primer poglejmo pasje ocenjevanje, kaj je večje in kaj je manjše: ponudite psu dve enako oddaljeni mesni kroglici – eno večjo in eno manjšo. Nedvomno se bo najprej napotil k večji, kar dokazuje, da je uporabil svojo sposobnost ocenjevanja. Ali na drugi strani spopadanje psa z logičnim problemom: od psa zahtevamo, da prinese klobuk in čepico. Najprej bo zagrabil klobuk, nato bo poskušal prijeti čepico in izpustil klobuk… Morda bo poskusil večkrat, nato pa bo manjšo čepico dvignil in jo spustil v notranjost klobuka, zagrabil klobuk in prinesel obe pokrivali lastniku, kar dokazuje, da je pes uspešno uporabil tudi logiko.
Mnogo vidikov pasjega razmišljanja nam je še vedno tujih, vsekakor pa se zavedamo, da v pasjih možganih potekajo kompleksni procesi, ki so brez dvoma vzrok, da ta inteligentna bitja zasedajo tako pomembno mesto v življenju ljudi in da je odnos med psom in človekom unikatna vez, s kakršno se ne more primerjati noben drug odnos med človekom in živaljo.