Kot odgovoren in vesten skrbnik ptice moramo poskrbeti, da se le-ta dobro počuti. Skrbno moramo opazovati njihovo obnašanje in na katerekoli spremembe v njihovem vedenju nemudoma odreagirati.
Ptice dobro in spretno prikrivajo svoje težave. Slabo počutje prepoznamo po iztrebku, ki je tekoč, namesto kompakten. Če je ptič našopirjen, je to znak, da mu je hladno. Če se pojavlja več dni zapored, je to znak, da je z njim nekaj narobe. Tudi neješčnost je znak za alarm. Če ne je, lahko ptica že v treh dneh zelo shira. Puljenje perja je znak stresa, ki je pogosto povezan s samoto/osamljenostjo.
Normalno je, da samičke včasih znesejo jajce. Pogojeno je z močjo nagona ptice in letnega časa. V kolikor se to dogaja pogosto, je potrebno obiskati veterinarja, da se ptico zdravi. Lahko jo tudi prestavimo v zatemnjen, hladnejši prostor. Ker za “izdelavo” jajca potrebuje veliko kalcija, ga nadomestimo tako, da ponudimo sušeno ter zdrobljeno jajčno lupino. Posušimo jo tako, da jo za nekaj minut damo v pečico ter nato zdrobimo.
V Sloveniji je malo usposobljenih veterinarjev za zdravljenje ptic. Vsak lastnik ptice mora imeti že pred pojavom bolezni izbranega veterinarja, kateremu zaupa svojo ptico.
Nastanitev ptice
Kletka
Primerna kletka (kletka ali voliera) za vašo ptico je tista, ki je čim večja in ustreza velikosti ptice. Večja kot je, bolje se bo ptič v njej počutil. Namesto kletke lahko uporabimo tudi stojalo. Kletka naj bo na mirnem mestu, brez prepiha. Stran od radia, televizije, ter stran od direktnega sonca. Preden ptico spustimo iz kletke, naj bo v njej vsaj 2 tedna, da si temeljito ogleda prostor. Primerno zaščitimo okna, saj se lahko zaleti vanje in si zlomi vrat.
Osnovna oprema
V kletki naj ne bo preveč palic, ki pa naj bodo nameščene diagonalno, da lahko zleti z ene na drugo. Za podlago je najprimernejši pesek. Ptice lahko po njem brskajo ter ga jedo, kar ustreza njihovi prebavi. Lepo veže iztrebek in nudi higieno. Dobro se obnesejo tudi lesni sekanci. Časopisnega papirja ne uporabljamo, saj se ga ptiči pogosto lotijo za zabavo, iz dolgčasa in ga s kljunom trgajo, pri tem pa pridejo v stik z barvilom, kar lahko povzroča težave.
Pomemben del opreme so tudi igrače. Igrača mora biti dovolj trpežna, da bo zdržala močan in oster kljun. Najprimernejše so igrače iz lesa, brez škodljivih barvil. Za večje papige odsvetujemo plastične igrače, saj bi lahko odščipnile in pojedle košček plastike, kar bi lahko privedlo do zaprtja. Najbolj stimulativne so igrače, v katere lahko skrijemo priboljške. Primerne so tudi veje sadnega drevja, seveda nujno neškropljene. V kletki naj bo tudi sipina kost, da bo ptič lahko poskrbel za enakomerno obrabo kljuna.
Nega
Ptiči se zelo radi kopajo. V ta namen jim na kletko obesimo kopalnico ali vanjo damo plitek krožnik z vodo. Poskrbeti moramo, da je v prostoru dovolj toplo, da se lahko posuši. Alternativa kopanju je škropljenje s pršilko, voda v njej pa naj bo topla. Pomembno je tudi da opazujemo kremplje in jih po potrebi krajšamo, če si jih ptič ne obrablja dovolj.
Rokovanje s papigami
Kot hišni ljubljenček so najprimernejši ročno hranjeni oz. zelo mladi ptiči. Ročno hranjen ptič je ptič, ki se pri določeni starosti odvzame iz gnezda, lastnik pa ga hrani s posebno hrano (kot mlečni nadomestek) in tako raste ob človeku. Taka ptica se ne boji človeške roke, v kletki je mirna in se pusti rokovati. Starejši kot je ptič, več časa rabi, da se navadi. Z ostalimi vrstami, kot so npr. eksoti se ne rokuje. Male papige so sposobne oponašanja zvoka (tudi kakšne besede). Večje papige se lahko naučijo 10-100 besed. Ostale vrste, razen indijskega kosa (Beo), ne govorijo.
Lastništvo ptice je kljub njihovi lepoti zelo zahtevno, zato zagotovo ni primerno kar za vsakega. Poleg velikega finančnega vložka (nakup primerne kletke in opreme), moramo biti pripravljeni tudi na tekoče stroške veterinarja in ustrezne prehrane, večina ptic, še posebej papig pa je tudi za vsakdanje življenje zelo napornih. Pred nakupom moramo podrobno preučiti potrebe posamezne vrste- večina ptic je zelo socialne narave in v samoti razvijejo uničujoča in samodestuktivna vedenja. Če nismo pripravljeni na morebitno škodo v stanovanju, nenehno kričanje in hrup ter naporno in redno čiščenje kletke, potem mogoče lastništvo ptice ni za nas.