Ko preučujemo zgodovino psov, gre pravzaprav za zgodovino odnosa med človekom in psom. Ljudje že od samega začetka v tem odnosu iščemo varnost, pomoč pri paši in lovu ter družabništvo, ki je danes postalo prevladujoča karakteristika v razmerju med človekom in njegovim najboljšim živalskim prijateljem.
Psi pa, poleg družabništva, od človeka dobijo tudi zaščito, zavetje in zanesljiv vir hrane. Kdaj v zgodovini se je prijateljstvo med vrstama dejansko začelo, pa je še danes stvar mnogoterih znanstvenih polemik.
Zgodovino psov proučujejo na podlagi mitohondrijske DNK. Pes spada v družino kanidov, psom podobnih sesalcev, v katero pa spadajo tudi volkovi, lisice, kojoti, šakali in divji psi. Danes v splošnem velja prepričanje, da se je pes najverjetneje razvil iz volka – do ločitve med vrstama je prišlo nekje pred 40.000 do 100.000 leti.
Udomačitev
Kako je prišlo do stika med psom in človekom, je še danes zavito v tančico skrivnosti – morebiti so bili psi tisti, ki so poiskali človeka, saj so njegovi odpadki predstavljali reden vir hrane (bodisi človeški odpadki sami, bodisi manjši sesalci, ki so jih le-ti privabljali), ali pa so ljudje stik s psi vzpostavili pri lovu (ko so volkove pobijali za hrano, mladičke pa obdržali in kmalu spoznali njihove potencialne koristi za človeka).
Obe teoriji imata goreče zagovornike, seveda pa je zelo težko dokazati eno ali drugo. Verjetno pa je celo, da držita obe. S tem se je začelo uspešno sodelovanje, ki traja že tisoče in tisoče let. Človek je psu nudil predvsem zaščito, saj je odganjal naravne sovražnike, kar pa je pri psu sčasoma povzročilo tudi genetske spremembe, ki so bile predvsem odgovor na novo okolje in spremenjen življenjski slog – spremenila se je struktura njegove čeljusti, zobje so mu pričeli rasti bolj strnjeno; v svoji velikosti se je vidno zmanjšal; zmanjšali so se mu tudi možgani in to kar za tretjino. Tudi vedenje se je spremenilo – psi se celo življenje obnašajo kot mladiči, saj so igrivi in brezskrbni.
Selektivna vzreja
Kmalu zatem, ko je človek uspešno udomačil psa, se je pričela vzreja. Človekov cilj je bil najverjetneje sprva zgolj dobiti psa, ki bi se po videzu kar najbolj razlikoval od volka, da ju med lovom ne bi zamenjevali. Sprva so pse uporabljali za lov in zaščito, sčasoma pa se je pokazalo, kako vsestranski je lahko človekov najboljši prijatelj. Nekatere teorije trdijo celo, da je pes v tolikšni meri pomagal človeku, da je omogočil prehod iz lovske družbe v poljedelsko, saj je človeku pomagal varovati dom pred napadalci, zatiral škodljivce in čuval in pasel živino.
S selektivno vzrejo je človek skozi stoletja izoblikoval različne pasme – vse od najmanjših terierjev, do največjih ovčarjev in mastifov. Skoraj neverjetno je, da imajo vse te različne pasme skupnega prednika – volka. Človek je spreminjal obliko in velikost psov, tip in dolžino dlake, barvo kožuha, pa tudi značajske lastnosti, da bi posamezne pasme kar najbolj ustrezale svojemu namenu. Ustvaril je ovčarske in pastirske pasme, čuvaje, pasme za boj, lovske pse in male pasje družabnike. S skrbno vzrejo je izoblikoval vrsto, ki je ustvarjena za delo s človekom in za človeka, vendar pa tudi skoraj v celoti odvisna od človeka pri zadovoljevanju svojih osnovnih življenjskih potreb. Psi so med vsemi živalskimi vrstami tudi najbolj izpostavljeni dednim zdravstvenim težavam, povezanimi z njihovim telesnim ustrojem - a tudi te težave je ustvaril prav človek s selektivno vzrejo.