Virus mačje levkemije ali FeLV je virusna okužba pri mačkah. Ta retrovirus se prenaša preko fizičnih dotikov z izločki ali pa prehaja od okužene breje matere na mladiče. Za to bolezen zdravila ni, zato zdravljenje poteka simptomatsko, svetuje pa se tudi izolacija obolele mačke od zdravih.
Virus mačje levkemije - mačja levkoza, se prenaša predvsem s slino (preko skupnih posodic, z medsebojnim umivanjem, ugrizi), spolnim stikom, telesnimi izločki in z matere na mladiče v maternici ter med sesanjem. Povzroči močno zmanjšano odpornost oz. neodzivnost imunskega sistema (bele krvničke, ki sicer 'branijo' pred infekcijami) in ker je ta sistem oslabljen, zmanjša oz kasneje onemogoči sposobnost telesa, da bi se ubranilo pred bakterijami, virusi, glivicami, praživalmi… Mačka zato oboli in podleže nekaterim čisto nenevarnim okužbam in boleznim, vzrok da je zbolela, pa je levkoza. Naprednejša kot je oblika levkoze, težje, če sploh, mačka okreva.
Predstavitev bolezni
Je najpogostejša prenosljiva bolezen med mačkami in poleg poškodb tudi najpogostejši razlog za smrt.
Obstajajo 3 tipi manifestacije bolezni:
mačke obolijo za različnimi oblikami rakastih tvorb.
močna anemija (najredkejša oblika)
zmanjšana odpornost in s tem večja dovzetnost za okužbe z različnimi boleznimi. To je tudi daleč najpogostejša oblika.
Najdovzetnejše za okužbo so mlade ter imunsko oslabljene mačke. Takoj po okužbi se za nekaj dni lahko, ne pa nujno, pojavi slabo počutje in povišana temperatura. Za tem pa nekaj mesecev do nekaj let virus miruje in do izbruha ne povzroča težav.
Simptomi bolezni
Med mačkami se simptomi bolezni razlikujejo in so pogosto, sploh v prvih fazah okužbe, neopazni. Obolela mačka je ponavadi utrujena in letargična, veliko manj aktivna in nezainteresirana za okolico. Pogosto se pojavi izguba telesne teže in apetita. Pri nekaterih mačkah se pojavi tudi vročina. Pojavijo se tudi respiratorni simptomi, kot so kihanje, kašelj in oteženo dihanje. Pri nekaterih mačkah se pojavijo tudi kožne težave, ki se kažejo z pretiranim izpadanjem dlake, ranami in okužbami kože. V zelo hudih primerih lahko pride tudi do anemije ali malignih bolezni.
Potrditev diagnoze
S hitrim testom (Elisa) se potrdi ali ovrže okužba, ki temelji na krvnih preiskavah. S testom se ne določajo protitelesa, kot ponavadi, ampak prisotnost virusa v krvi. Test je zato zanesljivejši, lahko se testira že mačje mladiče, lažno negativen je lahko v primeru, da je bila mačka okužena v zadnjih 4 tednih in virus še ni prisoten v krvi.
Oskrba mačke z FeLV
Skrb za mačko, okuženo z FeLV zahteva nekaj pozornosti:
mačka naj živi notri, ni izpostavljena pretepom, boju za ozemlje, brejosti
mačke naj bodo sterilizirane, mački kastrirani, da preprečimo stres ter morebitne telesne stike (pretepi, parjenje)
naj je kvalitetno hrano, vzdržuje primerno telesno težo
skrbimo za čim boljši imunski sistem - vitamini, omega 3, sonce
čim manj stresa (nova žival, selitev, veterinar…)
cepljenje prozi kužnim boleznim, za mačko okuženo s FeLV ni smiselno, saj telo ne more pripraviti imunskega odgovora.
Za zdrave, neokužene mačke obstaja cepivo, ki mačko zaščiti pred okužbo (ni pa 100%). Bolne mačke pa je priporočljivo ločiti od zdravih (ali zdrave cepiti), saj se virus izloča s slino, telesnimi izločki in iztrebki. Možnost za prenos okužbe med mačkami, ki živijo v istem gospodinjstvu, se med seboj razumejo, ter so sterilizirane/kastrirane, je majhna, vendar obstaja in jo je vredno poizkusit preprečiti. Virus je zunaj mačke, v okolju, precej neobstojen in ga lahko uničimo z razkužili in čistili. Zato lahko skrbimo za zmanjšanje širjenja tudi z redno higieno posodic, ležišč, stranišč.