Če pričakujemo novega dojenčka ali pa nameravamo v družino z otroci prinesti mačjega družinskega člana, se moramo držati nekaj glavnih smernic pri življenju z otroci in mačkami. Pomembno je predvsem, da mačke zaradi otrok ne zanemarjamo, da manjše otroke naučimo pravilnega rokovanja z muco in se zavedamo, da je odgovornost za žival vedno na strani staršev.
Čeprav je otrok za starše seveda na prvem mestu, pa mačke in njenega počutja nikakor ne smemo zanemariti. Ob prihodu dojenčka se življenje postavi na glavo, pa tudi starejši otroci nam pogosto zavzamejo večino dneva, vendar moramo kljub temu poskrbeti tudi za našo mačko. To so živali, ki imajo rade rutino in jih nepredvideni dogodki hitro spravijo iz tira, zato jim moramo zagotoviti redne obroke, jim redno čistiti mačje stranišče, se z njimi igrati in jim posvečati zadostno mero pozornosti.
Najslabše, kar lahko naredijo mladi starši je, da mačko zaradi prihoda novega dojenčka zanemarjajo ali pa jo celo zavržejo! Tega si resnično nobena žival ne zasluži.
Če načrtujemo dojenčka, moramo mačko na njegov prihod že predhodno pripraviti- opremimo otroško sobo, ji predstavimo zvoke otroških igračk ter jo seznanimo z vonjavami otroškega pudra in olja. Med nosečnostjo se z mačko ne ukvarjamo več kot po navadi, saj se bo na to navadila, po prihodu dojenčka pa ji zagotovo ne bomo zmogli posvečati enako mero pozornosti. Za mačko je dovolj velik šok že prihod neznanega glasnega bitja, če pa bomo hkrati tudi spremenili naše navade do nje, pa se bo počutila še bolj zanemarjeno. Muci pustimo, da si otročička ogleda in ga povoha, vendar ju strogo ločujemo, v kolikor nista pod našim budnim nadzorom.
Ko dojenček odrašča, pazimo, da je do mačke nežen – majhnemu otroku izgledajo puhast mačji rep ali drobna pokončna ušeska kot najboljša igračka, katero je zabavno vleči in cukati, vendar je to za mačko lahko zelo boleče, kar pa se lahko konča s praskami in jokom. Otroka moramo že od majhnega učiti, kako ljubeče in skrbno ravnati z živalmi. Pomembno je, da v njih ne silijo, ne grabijo in jih ne obravnavajo kot plišasto igračo, saj so za vsako nesrečo krivi samo starši, ki otrok med igro ne nadzirajo in ne upoštevajo počutja ter telesne govorice živali.
Kot starši se moramo vedno zavedati, da smo za žival odgovorni mi sami. Četudi smo mucko v naš dom pripeljali zaradi želje otrok ali kot njihovega družabnika, od otroka nikoli ne smemo pričakovati, da bo za žival skrbel tako, kot si zasluži. Seveda jih s skrbjo za žival učimo odgovornosti do drugih živih bitij, pa nikoli ne smemo dovoliti, da bi mačka zaradi otroške pozabljivosti ostala brez hrane ali vode.
Mačke in otroci so lahko čudoviti prijatelji in družabniki v igri, vendar je naloga vsakega starša, da za žival kar najboljše poskrbi in ji zagotovi udobno in lepo življenje brez stresa.
Andreja Fegeš