Morski prašiček imenovan tudi budra (znanstveno ime Cavia porcellus), je majhna žival, ki sodi v razred sesalcev. Do nedavnega je zanj veljalo, da sodi v rod glodavcev, kar pa se je po raziskavah njihove genske zasnove v zadnjih letih izkazalo za netočno. Ime morski prašiček je v slovenščino prišlo iz nemškega imena Meerschweinchen, ki je bilo tudi vir imena v mnogih drugih evropskih jezikih. V angleščini se morski prašiček imenuje guinea pig, v večini romanskih jezikov pa njegovo ime pomeni Indijski prašiček.
NEGA VZGOJA IN UČENJE
Morski prašiček je ena izmed najmanj zahtevnih domačih živali, kar je njegova izrazita prednost v svetu vse hitrejšega življenjskega ritma. Morski prašiček ni napadalen kot so pogosto hrčki, ni glasen kot so papige, ne potrebuje rednih sprehodov kot psi, ne brusi krempljev na pohištvu kot mačka, lahko ga pustimo doma samega ves dan. Njegove lastnosti so: je brez neprijetnega vonja, ne grize, nezahteven glede prehrane in je izrazito družabna žival, zato se na človeka zelo naveže.
HRANA
Morski prašiček je izrazit vegetarijanec. Osnovo njegove prehrane sestavljajo seno, mešana semen in sveža zelenjava (zelo rad ima solato vendar moramo biti pri tem zelo pazljivi, da ta ni sparjena) in sadje, rad je tudi suh kruh. Ob vsem navedenem potrebuje tudi vsak dan svežo vodo. Pri sveži zelenjavi je izbira relativno enostavna, je lahko bolj ali manj vse, kar je užitno za človeka. Ena izmed bolj znanih posebnosti morskega prašička je, da tako kot človek, tudi prašiček ne more tvoriti svojega lastnega vitamina C, kar pomeni, da mora uživati hrano bogato z vitaminom C, sicer, tako kot človek, zboli za skorbutom.
ZGRADBA TELESA
Odrasel morski prašiček meri običajno okoli 20 cm v dolžino, tehta od 600 do 1800 gramov, odvisno od spola in pasme. Glede na telo ima dokaj veliko glavo s sploščenim nosom in na njej majhna, slabo odlakana ušesa. V čeljusti ima spredaj dva para sekalcev, v zadnjem delu pa na vsaki strani po štiri pare kočnikov. Na sprednjih tačkah ima po štiri prste in na zadnjih po tri, končajo se z ostrimi krempeljci. Morski prašički običajno živijo 5 do 6 let, nekateri pa lahko v ugodnih razmerah doživijo tudi do 10 ali celo 12 let.
BIVALIŠČE IN PRIPOMOČKI
Če imamo morskega prašička doma, potrebuje svoj prostor, to je lahko malo večja kletka s plastičnim dnom ali kaj podobnega. Važno je, da je dovolj enostavna za čiščenje in da na dnu nima lukenj, saj mu dno potresemo z žaganjem, senom ali čim podobnim. Ker morski prašiček ne skače in ne pleza, ni potrebno, da je rob zabojčka visok. Potrebuje tudi eno do dve malo težji posodici za hrano in posodo za vodo. Naredimo ali kupimo mu tudi nekaj v kar se bo lahko zatekel, da se bo počutil bolj varno, lahko mu na primer naredimo hiško iz majhne škatle za čevlje. Kletko čistimo vsaj enkrat na teden. Ravno tako kot pri kuncih moramo tudi pri morskih prašičkih moramo paziti na dolžino krempljev in zob.
RAZMNOŽEVANJE
Če so zunanje razmere ugodne, se morski prašički razmnožujejo skozi vse leto. Brejost samice traja nenavadno dolgo glede na velikost živali in sicer od 62 do 70 dni. Zaradi tega so mladiči, ko se skotijo, že popolnoma razviti. Običajno samica skoti od 2 do 5 mladičkov. Ker ima samica le dva seska, s katerima mora navadno prehraniti več kot dva mladiča, je jasen biološki pomen dolge brejosti. Mladički se lahko osamosvojijo že po petih dneh, mati pa jih lahko doji do tri tedne. V času dojenja mladiči jedo tudi trdno hrano. Nenavadno je, da že novorojeni mladički lahko grizljajo solato ali kaj podobnega. Samičke dosežejo spolno zrelost že v štirih tednih, samčki pa v petih do sedmih tednih.