Skrbniki kužkov se slej ko prej srečamo s prosečim pogledom usmerjenim na površino mize medtem, ko jemo. Psom res ne moremo zameriti, da jih privlači vonj hrane, ki navsezadnje diši tudi nam, pomembno pa je, da jih naučimo vedenja ob tem.
Najpogostejša napaka, ki jo lahko naredimo njihovi skrbniki, največkrat zaradi svoje emocionalne navezanosti na kosmatince, je hranjenje psa z mize. Večina se nas je vsaj kdaj že spozabila in psu ponudila košček naše hrane. Toda že najmanjši tovrsten spodrsljaj psa uči prositi za hrano. Če psa ne popravljamo in naučimo drugače, razvije navado, da za hrano prosi vedno, ko je ta na mizi.
Ključ do uspeha je, kot pri ravnanju z našim psom na splošno, konsistentnost. Vsekakor moramo na začetku striktno prenehati s hranjenjem od mize. Če pes tu in tam dobi kakšen priboljšek, bo vedno preizkušal svojo srečo. Naprej pa lahko postopamo na dva načina:
1. Fizična omejitevVčasih je problem najlažje rešiti tako, da onemogočimo, da se sploh pojavi v začetku. Če psa ne želite pri mizi medtem ko jeste, je najlažje, da ga zaprete v drug prostor ali pa mu prehod v jedilni prostor preprečite z ograjico.
Preden se usedete k obedu, ga odpeljite do njegovega prostora in mu tam ponudite njegovo hrano ali interaktivno igračo napolnjeno s priboljški. Na tak način boste psa zamotili, da se bo med vašim obedom celo z veseljem umaknil.
2. Učenje ustreznega vedenjaČe pustimo, da je pes v istem prostoru kot sami jemo, ga moramo naučiti ustreznega vedenja. Takrat se mora umakniti na svoj "prostor" (to je lahko njegovo ležišče ali transporter, lahko pa ga pošljemo samo v določen del sobe) in tam počakati. Če se nam prične približevati, ga z odločnim "ne" popravimo in ponovno usmerimo na njegov prostor.
Na psa ne povzdigujmo glasu, ko prosi za hrano. Tudi negativna pozornost z naše strani lahko zanj namreč deluje kot spodbuda, da s svojim vedenjem nadaljuje. Psa, ki nas ne posluša, je bolje poslati iz jedilnega prostora in se ne odzvati na njegove morebitne prošnje v obliki lajanja, bevskanja in cviljenja. Našo vztrajnost in neprijetnost tega, da smo ga poslali iz jedilnega prostora, bo s časoma začel povezovati s svojim prosjačenjem in neposlušnostjo ter bo temu primerno svoje vedenje prilagodil.
Preden se sami usedemo k obroku je učinkovito tudi, če ga nahranimo ali pa mu ponudimo kakšen priboljšek na njegovem prostoru - vsekakor pa tudi to nikakor ne sme biti motivirano z njegovimi prošnjami. Namreč, če so te uspešne na takšen ali drugačen način, jih bo hitro pričel ponavljati, vi pa boste nezaželeno vedenje še utrjevali namesto, da bi ga odpravljali.
Pasji bonton v praksi pa se od naših želja razlikuje tudi takrat, ko nam iz kuhinjskega pulta ali mize ob naši odsotnosti hrana ''zmanjka''. Psi sami po sebi ne vedo, da so naredili kaj narobe, če si postrežejo z dišečo jedjo, kar sami. Njihovi predniki so se namreč razvijali ob človeku tako, da so jedli ostanke človeške hrane, ki so jo našli v njihovi bližini. Divje živali si namreč ne morejo privoščiti, da preskočijo obrok hrane, ki se jim sam ponuja, saj sebi in svojim mladičem tako evolucijsko zagotavljajo boljše možnosti preživetja. Kot njihovi predniki, tudi moderni psi iščejo ''nenadzorovane'' vire hrane in, če jih najdejo, jih seveda tudi z veseljem pojedo.
Kako torej smrčku, ki zavoha omamne dišave hrane, preprečiti dostop do hrane na kuhinjskem pultu ali mizi? Najboljši pristop vključuje tako pozornost pri hrani, ki jo pustimo na odprtem, kot samo učenje psa. Hrano vedno umaknimo na varno, ko nas ni v njeni bližini ali pa psu fizično preprečimo dostop do nje, če je ne moremo sami nadzorovati. Vsakič, ko nam pes kaj uspešno izmakne, je verjetnost, da bo tako vedenje ponovil namreč večja. Ključno si je zapomniti, da je tako vedenje za psa naravno, zatorej ga moramo naučiti, da bo uspešen predvsem takrat, ko bo poslušen. Medtem ko kuhamo, ga torej pošljimo na njegov prostor in ga nagradimo z njemu ljubim priboljškom. Počasi bo razumel, da je v lovu za hrano uspešen takrat, ko preprosto v miru leži! Vaša hrana bo tako spet bolj na varnem.