Gotovo ste kdaj videli ali slišali besedo »nevarne pasme«. Kaj pa to pomeni, katere so nevarne pasme in ali je to le senzacionalističen pojem, skovan z namenom pritegovanja pozornosti in občinstva?
»Nevarne pasme« je najpogosteje nadimek psom tipa bull – mišičastih, kratkodlakih psov z močnimi glavami in velikimi zobmi, kot so na primer stafforshirski terierji, bulterierji, dobermani, mastifi, doge, rotvajlerji in podobni. Te pasme so si med seboj zelo različne, uporabljene in vzrejene so bile za drugačne namene, ki pa z njihovo sedanjo funkcijo nimajo več prav dosti povezave. Označevanje z »nevarno pasmo« je zagotovo generalizacija in do psov nepošteno, saj je njihovo vedenje bolj kot s pasmo po navadi povezano z njihovo vzgojo, za katero je kriv izključno samo lastnik! Ali torej ne obstajajo nevarne pasme, ampak nevarni lastniki?
Koliko je kriva pasma?
Že prej omenjeni tipi psov, kateri si pogosto zaslužijo temačen vzdevek, zaradi svoje velikosti, moči in pojave pogosto na prvi pogled zbujajo strahospoštovanje. Njihova mišičasta telesa in velike čeljusti mnogokateremu nepoznavalcu psov vzbudijo strah, kar pa je pogosto prav v nasprotju z njihovim značajem. Staffordshirski terierji so čedalje bolj priljubljena pasma, na žalost pa so bili mnoga leta (in so ponekod še vedno!)
žrtve zlorab v namene pasjih bojev in s tem namenom tudi vzrejani – bulterierjem in podobnim pasmam se je skozi desetletja selektivne vzreje namenoma jačala agresija do drugih psov (nikakor pa ne do ljudi), fizična moč in sila ugriza. Danes se
odgovorni vzreditelji trudijo popraviti pretekle napake manj odgovornih kolegov in vzrejajo pse z milejšim karakterjem, ki so čudoviti družinski člani, priporočljiva je le temeljitejša socializacija z drugimi psi.
Čuvajske pasme, kot so rotvajler, doberman in podobni, so bili skozi stoletja poleg drugega vzrejani za
varovanje posestva in premoženja – pri njih se je potenciral izjemen zaščitniški in teritorialni nagon, katerega v manjši meri ohranjajo tudi danes. Podobne naloge so imele tudi doge in mastifi, katerim je pri varovanju lastnine pomagal njihov impozanten izgled.
Čeprav pasma v celoti ne pogojuje obnašanja psa, pa se moramo vedno zazreti v njihovo preteklost in namen in temu prilagoditi šolanje in vzgojo psa – navsezadnje to velja za čisto vse pasme! Na podlagi pasme in njenega namena lahko v grobem predvidimo karakter psa – skoraj vsak border collie bo rad pasel ovce in bo
zahteval veliko gibanja, terier bo bolj samosvoj in trmast, hrt bo imel izražen lovski nagon, šarplaninec pa bo izjemno zaščitniški. Prav nobena pasma pa ni že po naravi nevarna človeku!
Na tem mestu je pomembno poudariti tudi
pomen odgovornega vzreditelja, ki se trudi izboljšati pasmo, njihov izgled in karakter. Mladički, socializirani že od prvega dne življenja, bodo tudi v odraščanju bolj stabilni in predvidljivi.
Pred nakupom ali posvojitvijo psa je potrebno zelo dobro
premisliti o pasmi in se o njej informirati. Poučimo se o njihovi zgodovini, karakterju, potrebah po gibanju, in kritično ocenimo, če je izbrana pasma za nas primerna.
Bomo psu lahko nudili primerne življenjske pogoje, dovolj gibanja, kvalitetno hrano, veterinarsko oskrbo in šolanje?
Zakaj pa ravno te pasme?
Priznajmo si, vsak pes je lahko nevzgojen in agresiven, niso pa vsi enako potencialno nevarni. Kolikokrat smo se že srečali z bevskajočimi maltežani, čivavami, ki hlastajo po rokah, psički, ki neumorno vlečejo na povodcu in podobno? Pri njih se, sicer popolnoma napačno, taka vedenja pogosto tolerirajo in ne korigirajo; zaslužijo si posmeh, komentar mimoidočega, zavijanje z očmi, vendar se tukaj zadeva konča.
Če pa to vedenje preslikamo na velikega, močnega psa, pa je slika drugačna. Že zaradi fizične moči in slabega slovesa si veliki psi takšnega obnašanja ne morejo privoščiti, njihovi vodniki pa ga morajo že v kali popraviti oziroma s pravilno vzgojo preprečiti, da do tega sploh ne pride. Tukaj pa se seveda pojavi vprašanje pravilne vzgoje – ali imajo vsi vodniki velikih, močnih psov dovolj znanja za pravilno šolanje in vzgojo in navsezadnje tudi dovolj fizične moči, da take pse obvladajo (na primer, če pes potegne za mačko)? Zakaj si vodnik omisli specifično pasmo – ali mu ustrezajo značaj, lastnosti, karakter ali izbira le na podlagi zastrašujočega videza in je njegov namen le 'postavljanje'? Ali vodnik mladiča kupi pri preverjenem vzreditelju, z znanjem o starših in z obsežno socializacijo od rojstva ali
ga najde prek spletnega oglasnika in kupi pri rejcu, kateremu je za mladiče prav malo mar? Ali takega psa posvoji vodnik z izkušnjami in zavedanjem, da bo treba vanj vložiti veliko časa, truda in denarja in se marsičemu tudi odreči? Ob takih vprašanjih se je potrebno zamisliti
v kolikšni meri je za slabo vedenje psa odgovoren pes sam, koliko pa njegova vzgoja in lastnik!
Koliko je kriva vzgoja?
Navsezadnje in najbolj pomembno pa je,
kako psa vzgajamo in kako z njim ravnamo. Stabilna vzgoja z veliko primerne socializacije, šolanjem in predvsem pozitivno motivacijo bo ne glede na pasmo prinesla dobre rezultate.
V pasjih šolah vse bolj poudarjajo pomen socializacije – navajanja psa na domače in divje živali, otroke, druge pse različna okolja, zvoke, ljudi, promet, površine, … Če se pes zgodaj v življenju v nadzorovanih okoliščinah in s pomočjo pozitivne motivacije srečuje z različnimi situacijami, bo nanje navajen in se na nepredviden dogodek odzval bolj umirjeno, nadzorovano. Če pa pes nima možnosti socializacije in celo življenje na primer žalostno preživi privezan na verigi na dvorišču, pa ga bo že najmanjša sprememba rutine popolnoma spravila iz tira.
Če s psom slabo ravnamo, je izid nepredvidljiv – psi so občutljiva bitja, ki ob nepravilni vzgoji doživljajo stres, ki pušča negativne psihične posledice in nepredvidljive odzive, za katere pes nikakor ni sam kriv. Leta življenja na verigi ali v pesjaku, fizično in psihološko nasilje psu pustijo dostikrat nepopravljive posledice, tak pes v novih situacijah ne bo znal reagirati ali pa se bo ustrašil in v samoobrambi v skrajnem primeru ugriznil tudi človeka.
V popolnem svetu bi vsak pes živel lepo življenje, pri odgovornem lastniku. V popolnem svetu tako tudi ne bi bilo nesreč, s katerimi bi lahko pse označili za »nevarne«.
Za napake lastnikov ne smemo kriviti psa! Vsak pes, pa naj bo majhen, velik, močan, črne barve ali puhast, v tipu 'bull' ali pa čivava – vsak si zasluži spoštovanje, redne sprehode, kvalitetno hrano, socializacijo, šolanje in prav vsak zahteva odgovorno lastništvo in pravilno vzgojo! V nasprotnem primeru se po navadi slabo konča, na žalost najslabše za samega psa.
Vse za kvalitetno življenje naših psov najdemo TUKAJ (klik),
TUKAJ (klik) se nahaja še več nasvetov za šolanje in vzgojo psa,
Članke o socializaciji psa pa najdemo TUKAJ (klik)
Andreja Fegeš