Prav tako kot v oceanih, rekah in jezerih je tudi v akvariju voda tisti element, od katerega je odvisno preživetje organizmov, ki se nahajajo v njej. Brez osnovnega predznanja o kemijskih in fizikalnih značilnostih različnih vrst vode ne moremo postati uspešni akvaristi.
Preden se soočimo s kemijskimi vprašanji, moramo izpostaviti pomembno dejstvo: sladkovodni akvarij z vodo iz pipe lahko uspešno upravljamo tudi, če ne poznamo kemijskih značilnosti vode. Morski akvarij predpostavlja več izkušenj. Zato priporočamo, da se morskemu akvariju posvetite šele potem, ko ste pridobili dovolj izkušenj s sladkovodnimi akvariji. Voda ni nikoli kemijsko čista, temveč vsebuje več bolj ali manj raztopljenih snovi. Te snovi določajo kemijske značilnosti vode: trdoto, pH vrednost, prevodnost ipd. Pred zagonom akvarija in naselitvijo akvarijskih prebivalcev pa je pomembno, da vodo prej tudi pripravite.
Kemijske značilnosti vode
Trdota
Trdota vode je odvisna od prisotnosti apnenčastih snovi in »derivatov« magnezija, sulfatov, kloridov, nitratov in drugih snovi. Te snovi so prisotne v obliki ionov. Večje je njihovo število, trša je voda. V akvaristiki ločujemo med »skupno trdoto«, »začasno trdoto« in »permanentno trdoto«.
Skupna trdota, ki jo po navadi določamo v nemških stopinjah (° dGH), se deli na začasno in permanentno trdoto. Začasno trdoto je mogoče odstraniti, npr. z vretjem, in v glavnem odgovarja količini bikarbonatov, prisotnih v vodi. Merimo jo v ° KH in jo imenujemo tudi »karbonatna trdota«. Permanentna trdota je tista, ki ostane v vodi tudi po vretju; sestavljajo jo predvsem sulfati, kloridi in nitrati. Vrednosti trdote vode merimo s posebnimi kapljičnimi testi, ki so na voljo na tržišču. Njihova uporaba je preprosta. S temi testi je mogoče določiti skupno in karbonatno trdoto.
Stopnja trdote vode je odvisna od vrste živali, ki jo nameravamo gojiti. V sladkovodnem akvariju z navadnimi ribami lahko uporabimo vodo s skupno trdoto od 7 do 15 dGH in karbonatno trdoto od 4 do 10° KH. To so tudi vrednosti navadne pitne vode.
Pri občutljivih ribah, ki izvirajo iz mehkih voda, bo morda potrebno znižati vrednosti trdote z dodajanjem osmoze
ali obdelavo s posebnimi smolami. Pri morskem akvariju trdota ni posebno pomembna (važno je le, da voda ni mehka), ker dodajanje sintetične morske soli poskrbi za avtomatsko vzpostavitev pravih vrednosti.
pH vrednost
Vrednost pH določa, če je določena snov kisla, nevtralna ali alkalna. Lestvica pH obsega vrednosti od 0 do 14: pH 7 je nevtralna točka, vrednosti od 0 do 6,9 so kisle, od 7,1 do 14 pa alkalne ali bazične. Tudi to vrednost lahko v akvariju preprosto izmerimo s tekočimi kazalniki.
V sladki vodi mora vrednost pH znašati od 6,5 do 7,5. Za razmnoževanje določenih ribjih vrst ali za gojenje rib, ki živijo v mehki vodi, je večkrat potrebna bolj kisla voda. V morski vodi mora pH vrednost znašati od 8,2 do 8,4.
V vsakem primeru mora vrednost pH biti čim bolj stabilna; v ta namen je treba upoštevati, da obstaja tesna vez med trdoto vode, vsebnostjo ogljikovega dioksida in pH vrednostjo.
Ogljikov dioksid
Pri obravnavi ogljikovega dioksida ali CO2 moramo ločiti med morskimi in sladkovodnimi akvariji. Ogljikov dioksid je vedno prisoten v zraku in nastaja tudi v vsakem akvariju - proizvajajo ga med drugim ribe, bakterije in mikroorganizmi. Vpliva na pH vrednost, jo niža in vzpostavi kislo okolje, če se ne porabi ali izloči. V sladkovodnih akvarijih so rastline močni porabniki ogljikovega dioksida; količina CO2, ki jo proizvajajo vodni organizmi, pogosto ne krije njihovih potreb. V morskem akvariju, kjer ne živijo rastline, ampak samo alge, ki so manjši porabniki ogljikovega dioksida, se ta snov skoraj vedno kopiči. Tesna povezanost med trdoto (karbonatno trdoto), pH vrednostjo in vsebnostjo ogljikovega dioksida je zapleten kemijski proces, ki ga obvladajo samo izkušeni akvaristi.
Začetniki morajo vedeti le, da ta povezanost obstaja in da so v strokovni literaturi na voljo tabele, ki prikazujejo medsebojno povezanost teh treh vrednosti.
Ko je število ionov OH- (hidroksidnih ionov) višje od števila ionov H+ (vodikovih ionov), imamo opravka z bazičnim okoljem; ko je število ionov H+ višje od števila ionov OH-, se igla na kazalniku pomakne na desno, na kislo območje.
Amoniak, nitriti, nitrati
Kot smo že pojasnili, bakterije in drugi mikroorganizmi predelajo vse organske in dušikove snovi, prisotne v akvarijski vodi. Ta presnova pa ni nenadna, temveč poteka po korakih. Prvi cilj je pretvorba v amonijak (ko je pH vrednost višja od 8) ali v amonij (ko je pH vrednost nižja od 8). Amonijak je strupen skoraj za vse vodne organizme, amonij pa je strupen samo v zelo visoki koncentraciji. Amonijak in amonij pa običajno ne zastajata v akvariju, temveč se v filtru spremenita v nitrite v sklopu druge stopnje dušikovega ciklusa, nitriti pa se v tretji stopnji ciklusa spremenijo v nitrate. Bakterije, prisotne v akvarijskih filtrih, nitratov ne morejo več predelati. Nitrati se torej kopičijo v vodi, vendar je njihova strupenost za vodne organizme nizka.
Druge kemijske značilnosti vode in merjenje
Poleg že opisanih kemijskih značilnosti obstajajo še druge, ki so v določenih primerih koristne za opredelitev zdravstvenega stanja akvarija. V tem kontekstu gre omeniti železo (element, ki je sladkovodnim rastlinam neobhodno potreben), fosfate (prisotnost katerih spodbuja rast alg; škodljivi so bodisi v sladkovodnih kot v morskih akvarijih) in seveda kisik. Na tržišču so na voljo ustrezni testi za te in še za druge snovi, kar omogoča popoln in brezhiben nadzor kemijskega stanja vode. A tega tu ne bi obravnavali, ker so te teme namenjene le strokovnjakom.
Treba pa je omeniti vrednost, značilno za morsko vodo: gostoto. Gostota je v bistvu količina soli, raztopljenih v vodi. Meri se z denzimetrom, to je s steklenim pripomočkom, ki plava bolj ali manj globoko glede na količino raztopljene soli. Merjenje kemijskih značilnosti vode smo že večkrat omenili. Akvarist lahko v ta namen namesti drage elektronske naprave za analizo vode ali uporabi enostavne kapljične teste. Prvi sistem zagotavlja natančne rezultate, drugi pa je bolj poceni. Dober test, namenjen akvarijski uporabi, vsekakor nudi zadostno stopnjo natančnosti, zato ga priporočamo. Proizvajalci navajajo navodila za uporabo testov na embalaži proizvodov. Teste lahko uporabijo tudi akvaristi brez posebnega predznanja s področja kemije. Novinci in akvaristi, ki ne nameravajo gojiti posebno občutljivih rib, naj merijo predvsem trdoto (v sladki vodi), gostoto (v slani vodi), pH vrednost in po možnosti nitrate (da ugotovijo, kdaj je potrebna delna menjava vode).
Shema merjenja pH vrednosti: Iz akvarija odvzemite 5 ml akvarijske vode, tem dodajte 2 kapljici testa in primerjajte barvo vode z barvno lestvico. Merjenje ostalih vrednosti vode v akvaristiki poteka na enak način.
Idealna voda
Idealna voda ne obstaja, saj so značilnosti vode lahko zelo različne in odvisne od vrste vodnih bitij, ki jih nameravate gojiti v akvariju. Poleg tega imajo sladkovodni organizmi precej visoko sposobnost prilagajanja, medtem ko so morski organizmi vezani na stabilnejše okolje in so na splošno bolj občutljivi naspremembe kemijsko-fizikalnih vrednosti vode. V sladkovodnem akvariju ima »idealna« voda, ki odgovarja potrebam skoraj vseh tropskih rib in rastlin pH vrednost približno 7 in trdoto 10-15° dGH ter 5-10° KH. V morskem akvariju bi morala srednja gostota (ki nekako nadomešča vrednost trdote v sladki vodi) znašati približno 1022-1025, vrednost pH pa približno 8,2.
Priporočeni vrstni red začetnih korakov v akvaristiki:
Povzeto po brošuri Prodac: Akvarij (kotiček žive narave pri vas doma)