Skrb za uravnoteženo prehrano naših ljubljenčkov in hranjenje s popolno hrano je v preteklem desetletju postalo povsem samoumevno. V zadnjem času pa postaja vse bolj prepoznaven in priljubljen nov način prehranjevanja naših ljubljencev, ki pravzaprav ponazarja prvinsko hranjenje psov in mačk s surovim mesom, organi in kostimi z dodatkom rastlinskega vira.
Pozitivni učinki in posledice surove prehrane pri psih in mačkah
- vsebuje nepredelane naravne vsebine
- ne vsebuje umetnih dodatkov
- je lahko prebavljiva in ješča
- po hranjenju s takšno hrano imajo živali svež dah in zdrave dlesni
- zmanjšanje občutljivost prebavil in možnost pojava alergij
- izboljšano splošno zdravje in počutje živali
- prispeva k lepši dlaki in zdravi koži
- prispeva k optimalni telesni teži in vitalnosti.
Začetki surove prehrane
Trenutni trend hranjenja naših ljubljenčkov pa je enak kot pri ljudeh – 'nazaj k naravi'. Vse večje je torej povpraševanje po surovi hrani oz. BARF-u. Kaj BARF sploh pomeni? BARF je kratica za Biologically Appropriate Raw Food oz. po slovensko 'biološko primerna surova hrana'. Spet drugi kratico razlagajo kot Bones And Raw Food oz. 'kosti in surova hrana'.
Čeprav so še pred industrijsko revolucijo psi dobili za poglodat kakšno surovo kost pa je izraz BARF uveljavil avstralski veterinar in agronom Dr. Ian Billinhurst. Ta je svojo veterinarsko kariero pričel šele v zrelejših letih in prav veterinarski svet ga je pripravil do tega, da je svojim ljubljenčkom prvič v življenju dal komercialno pripravljeno hrano. Pred tem jim je dajal surove mesnate kosti, mesne ostanke in ostanke zelenjave. Sočasno z uporabo komercialne popolne hrane, pa je prvič v življenju pri svojih živalih opazil tegobe in bolezni zaradi katerih so k njemu hodili pasji/mačji pacienti (zadah, obloge na zobeh, praskanje, slabša kvaliteta kožuha, zamašene in vnete paranalne žleze … ). Posvetilo se mu je, da procesirana hrana za živali (pa tudi ljudi) ni najboljša izbira in vso svojo energijo je usmeril v raziskovanje, kaj je za njih biološko najbolj primerno – čemu so se tekom razvoja torej najbolj prilagodili. Če pogledamo retrospektivo, so psi tekom večtisočletne evolucije res večinoma iz kosti obglodali, kar je na njih ostalo (kite, hrustanci, meso) ter pojedli vse mogoče ostanke … Na to temo je nato na podlagi svojega znanja, raziskav in izkušenj napisal knjigo 'Give your dog a bone!' oz. 'Svojemu psu daj kost'.
Vpliv na imunski sistem živali
Kot vemo, je črevo eden tistih organov, ki imajo največji vpliv na zdravje in imunski sistem psa. Skozi črevo se vsrkajo vsa hranila, ki jih organizem potrebuje. Če črevesju to onemogočimo, me drugim s težko prebavljivo, močno procesirno hrano, hranila ne pristanejo v telesu, temveč se izločijo in pristanejo v vrečki za iztrebke. Z visoko procesirano hrano, ki po možnosti vsebuje še žita, pa delamo prav to - vnašamo hranila, ki so za psa v zelo majhni meri dostopna. Preprosta surova, neobdelana hrana, ki je v večini mesnega izvora, pa od je lahko prebavljiva in posledično se je tudi veliko absorbira. Pes je tako ne samo sit, temveč tudi nahranjen.Izkoristek je maksimalen, to lahko opazimo tudi po iztrebkih, ki so zelo majhni.
Okoljske alergije in alergije vezane na letni čas, se pokažejo v veliko milejši obliki, saj sta organizem in s tem imunski sistem, v boljši kondiciji in pripravljena na boj z njimi. Pes s surovo hrano zaužije več tekočine (70% mesa je voda), tako se izognemo kronični dehidraciji pri psih, ki so hranjeni le z briketirano hrano, saj je velikorat potreba po vodi večja kot žeja.
Zadah iz ust in zobna higiena
Skoraj vse majhne pasme so nagnjene k nabiranju zobnih oblog, ki lahko že v odraslosti (ne le na stara leta) grenijo življenje psu in lastniku. Zobne obloge prihajajo predvsem iz škrobnatih hran (žita, krompir) ki jih pes dnevno uživa, vendar se zaradi odsotnosti encima amilaze v pasji slini na zobe nalepijo in ne prebavijo, kot pri ljudeh.
S surovim mesom pa v pasja usta ne vnašamo škroba, prav tako pa tekstura in sestava surovega mesa preprečujeta, da bi hrana ostajala v ustih in se lepila na zobe. Tako 6 letni miniaturni koder, hranjen s surovo hrano, pasemsko sicer močno nagnjen k nabiranju zobnih oblog, ki se ponaša z belim nasmehom ni redkost. Je pa težko najti 6 letnega nemškega ovčarja, ki je hranjen z briketi in ima bele zobe.
S surovo hrano se torej znebimo zadaha iz ust, ki ga povzročajo zobne obloge in vnete dlesni. Kaj pa smrad iz želodca, ki je pri hranjenju z briketirano hrano tako pogost?
Želodčna kislina, ki je pri hranjenju s surovo hrano močnejša (kislejša), hitro obdela porcijo mesa/mesne hrane, ki jo pes zaužije in le ta se lahko odpravi naprej, v tanko črevo. Pri hranjenju z briketirano hrano, pa je kislina milejša in hrana se po želodcu valja dlje časa, začne se razkrajati, psu se spahuje…
Je surovo hranjenje praktično?
Čeprav bi sprva bolj težko govorili o praktičnosti, kadar tema nanese na surovo hrano, pa se prednosti pokažejo po tem, ko pes izprazni posodo. Brikete res le nasujemo v posodo, tukaj pa se njihova praktičnost tudi konča. Tudi surova zamrznjena hrana je pakirana porcijsko in odtalimo je lahko točno toliko, kolikor je pes v obroku potrebuje. Tako je redno odtaljevanje hrane naša edina skrb in dodatno delo.
Zaradi boljše prebavljivosti surove hrane, so iztrebki čisto majhni, čvrsti in jih z lahkoto poberemo. V primerjavi z iztrebki psov hranjenih z briketirano hrano, ki so veliki in pogosto mehki. Iztrebkov je tudi manj. Psi, ki gredo na veliko potrebo večkrat tekom sprehoda, po hranjenju s surovo hrano gredo le enkrat na sprehodu, velikokrat pa le enkrat na dan.
Ko temu prištejemo še zmanjšane obiske veterinarja zaradi splošnega boljšega stanja surovo hranjenih psov, pa se pokaže tudi, da surova hrana le ni tako draga.